Sobivaj

Na območjih z ohranjeno in sklenjeno obrežno vegetacijo je vpliv bobrovega prehranjevanja navadno majhen. Zaščita je smiselna predvsem pri drevesih posebne vrednosti, sadnem drevju, drevoredih ter drevesih, katerih padec bi lahko ogrozil infrastrukturo.

Obglodanih ali podrtih dreves praviloma ne odstranjujemo takoj. Dokler ima bober na voljo lubje, poganjke in veje, jih lahko uporablja kot hrano ali gradbeni material in ne bo začel glodati in podirati novih dreves. Kadar podrto drevo ovira pot ali promet oziroma predstavlja drugo nevarnost, ga lahko, če okoliščine to dopuščajo, premaknemo bližje vodi.

Zaščita posameznih dreves z mrežo

Eden najučinkovitejših načinov zaščite posameznega drevesa je namestitev ustrezne mreže okoli debla. Pravilno nameščena mreža bobru preprečuje dostop do drevesa, hkrati pa omogoča njegovo nadaljnjo rast.

Učinkovitost zaščite ni odvisna le od vrste uporabljene mreže, temveč je pomembno povezana tudi z njeno pravilno namestitvijo. Pomembni so zlasti ustrezna višina zaščite, zadosten odmik mreže od debla ter stabilna namestitev, ki bobru preprečuje, da bi mrežo privzdignil, premaknil proti deblu ali skozi odprtine dosegel drevo.

• Uporabimo čvrsto kovinsko mrežo z okenci, velikimi največ približno 2,5 × 5 centimetrov, in žico debeline najmanj 2 milimetra.
• Mreža naj bo visoka najmanj 1 m oziroma najmanj toliko, da bober glede na lokalne razmere ne more doseči debla nad zaščito. Pri določanju višine upoštevamo tudi morebitno snežno odejo in nihanje vodostaja.
• Med deblom in mrežo pustimo približno 15 cm prostora na vseh straneh, da bober skozi mrežo ne more doseči debla in da mreža ne ovira nadaljnje rasti drevesa.
• Mreža mora zaščititi celoten spodnji del debla, vključno s koreničnikom in izpostavljenimi koreninami.
• Mrežo po potrebi stabiliziramo s kovinskimi ali lesenimi količki. Lesene količke vedno namestimo na notranjo stran mreže, da jih bober ne more doseči.
• Spodnji rob mreže dobro pritrdimo ob tla, da ga bober ne more privzdigniti. Mrežo je mogoče dodatno stabilizirati tako, da se njen spodnji del na več mestih navpično zareže in nastale zavihke zapogne navzven ob tla. Takšna izvedba dodatno oteži privzdigovanje mreže, saj bober ob približevanju drevesu stopi na navzven zapognjeni del mreže in ga s svojo težo pritisne ob tla.
• Na nagnjenem terenu spodnji rob mreže prilagodimo reliefu tako, da med mrežo in tlemi ne nastanejo odprtine, skozi katere bi bober lahko dostopal do debla.
• Mreže ne pritrjujemo neposredno na deblo z žeblji, sponkami ali drugimi pritrdili.
• Pri namestitvi predvidimo nadaljnjo rast drevesa. Mrežo je treba pozneje po potrebi razširiti, da ne pride v stik z deblom in ne povzroča poškodb. Pri spoju je smiselno zato pustiti približno 30 cm prekrivanja mreže, da je mogoče zaščito ob nadaljnji rasti drevesa enostavno razširiti.
• Stanje zaščite redno preverjamo, zlasti po poplavah, močnem sneženju in drugih dogodkih, ki bi lahko mrežo premaknili ali poškodovali.

Pogoste napake pri nameščanju mreže:

• uporaba tanke plastične mreže, folije ali lepilnega traku, ki bobru ne preprečijo dostopa do debla;
• prenizka zaščita, zaradi katere lahko bober drevo obgloda tik nad mrežo;
• premajhen odmik mreže od debla, zaradi katerega lahko bober skozi odprtine doseže lubje;
• mreža, tesno ovita okoli debla, ki lahko z rastjo drevesa začne pritiskati na deblo, ovira njegovo rast ali povzroča poškodbe;
• nezaščitene korenine, koreničnik oziroma spodnji del debla;
• nestabilno nameščena ali nepritrjena mreža, ki jo lahko bober privzdigne ali potisne proti deblu;
• odprtine med spodnjim robom mreže in tlemi, zlasti na neravnem oziroma nagnjenem terenu;
• leseni količki na zunanji strani mreže, kjer jih lahko bober doseže in pregrizne.

Zaščita s premazom

Kjer kovinska mreža zaradi videza, načina rabe prostora ali drugih razlogov ni primerna, lahko posamezna drevesa zaščitimo z zaščitnim premazom. Ta način je primeren predvsem za debelejša drevesa, saj lahko tanjša drevesa bober kljub nanosu premaza pregrizne. Posamezne smernice zato priporočajo uporabo abrazivnih premazov predvsem pri drevesih s premerom nad približno 10–15 cm. Kadar mora biti ohranitev posameznega drevesa zagotovljena čim bolj zanesljivo, ima prednost mehanska zaščita s kovinsko mrežo.

• Uporabimo lahko namenski premaz WÖBRA ali drug, v konkretnem okolju primeren premaz z dodatkom drobnega peska.
• Za doma pripravljeno abrazivno mešanico se lahko uporabi za drevesa primerna zunanja lateksna barva, ki se ji doda droben suh pesek. Pesek postopoma vmešamo v barvo, mešanico pa med pripravo in nanašanjem redno mešamo, da ostanejo abrazivni delci enakomerno razporejeni.
• Uporabljena barva oziroma pripravek mora biti primeren za nanos na drevesa in za uporabo v konkretnem okolju. Zlasti ob vodotokih ne uporabljamo pripravkov, ki bi lahko škodovali drevesu ali onesnažili tla oziroma vodo.
• Premaz nanesemo po celotnem obsegu debla do višine najmanj približno 1 m oziroma do višine, do katere lahko bober glede na lokalne razmere doseže. Pri določanju višine upoštevamo tudi nihanje vodostaja in morebitno snežno odejo.
• Premaz nanesemo v enakomernem in sklenjenem sloju po celotnem obsegu bobru dostopnega dela debla. Zaščitimo tudi koreničnik in izpostavljene korenine, kjer obstaja možnost glodanja.
• Pri doma pripravljeni mešanici upoštevamo navodila za uporabljeno osnovno barvo glede priprave podlage, temperature in časa sušenja. Pri nanašanju preprečimo zatekanje oziroma kapljanje pripravka v tla ali vodo.
• Stanje premaza redno preverjamo. Pozorni smo na obrabo, luščenje ali druge poškodbe zaščitnega sloja, novo izpostavljeno površino zaradi rasti drevesa ter morebitne znake bobrovega glodanja. Po potrebi premaz obnovimo.

Pogoste napake pri uporabi zaščitnih premazov:

• premaz je nanesen prenizko ali ne prekriva celotnega obsega debla in drugih bobru dostopnih delov;
• neenakomeren oziroma nesklenjen nanos, zaradi katerega ostanejo posamezni deli debla dostopni bobru;
• uporaba premaza na tankih drevesih, pri katerih lahko bober kljub premazu pregrizne celotno deblo;
• neenakomerna razporeditev peska oziroma premajhna količina abrazivnih delcev v doma pripravljeni mešanici;
• uporaba apnenih premazov, olj, katrana ali običajnih vonjalnih odvračal, katerih trajna učinkovitost pri preprečevanju bobrovega glodanja ni ustrezno dokazana;
• uporaba pripravkov, ki lahko poškodujejo drevo ali onesnažijo tla oziroma vodo.

Pozitivni učinki selektivnega hranjenja in podiranja dreves

Bobrovo glodanje in podiranje dreves je naraven del dinamike obvodnih ekosistemov. Številne značilne obrežne vrste, zlasti vrbe, topoli in jelše, so prilagojene na občasne motnje, kot so poplave, lomljenje, objedanje in podiranje. Po poškodbi lahko ponovno odženejo iz panja, korenin ali preostalih delov debla. Iz enega podrtega ali obglodanega drevesa lahko tako zraste več mladih poganjkov.

Z odpiranjem manjših vrzeli v obrežni vegetaciji pride do tal več svetlobe, kar spodbuja rast zelišč, grmovja in mladih dreves. S tem se obrežna vegetacija pomlajuje, postaja bolj razgibana ter vključuje rastline različnih vrst in starosti.

Podrta drevesa, veje in odmrli les povečujejo tudi pestrost življenjskih prostorov. Zagotavljajo skrivališča, hrano in mesta za razmnoževanje žuželkam, pticam, dvoživkam, glivam ter drugim organizmom, v vodi pa ustvarjajo zavetje za ribe in vodne nevretenčarje.

Izključitvene ograje

Kadar želimo zaščititi več dreves, sadovnjak, nasad ali vrt, je lahko učinkoviteje ograditi celotno območje.

• Uporabimo trdno varjeno kovinsko mrežo z okenci, velikimi največ 10 × 10 centimetrov.
• Ograja naj bo visoka približno 100–120 centimetrov, njen spodnji del pa naj bo, kjer je to mogoče, vkopan od 25 do 40 centimetrov v tla.
• Če ograja varuje samo stran zemljišča ob vodi, jo na obeh koncih podaljšamo pravokotno na vodotok. S tem preprečimo, da bi jo bober preprosto obšel.
• Leseni podporni stebri naj bodo nameščeni na notranji strani ograje.

Pred postavitvijo ograje ob vodotoku preverimo veljavne predpise ter morebitno potrebo po pridobitvi soglasja ali dovoljenja. Ograja ne sme ovirati pretoka vode ali zapreti pomembnih prehodov drugim prostoživečim živalim.

Električni pastir

Za začasno ali sezonsko varovanje poljščin lahko uporabimo dobro viden električni pastir z eno ali dvema žicama. Takšna ograja je prenosljiva, razmeroma preprosta za namestitev in jo lahko po potrebi prestavimo na drugo lokacijo.

• Količki naj bodo visoki najmanj 25 centimetrov in med seboj oddaljeni približno 1,5 metra. Razmik prilagodimo terenu: na ravni površini brez ovir jih lahko postavimo na vsakih pet metrov, na manjših njivah ali neravnem terenu pa bližje skupaj.
• Namestimo eno ali dve žici. Spodnja žica naj bo približno 15 centimetrov, zgornja pa približno 25 centimetrov nad tlemi.
• Žice se ne smejo dotikati tal ali rastlinja, še posebej ne v bližini vode.
• Za napajanje daljših ograj, ki presegajo 500 metrov, uporabimo 12-voltno baterijo oziroma akumulator, za krajše ograje pa zadošča 9-voltni vir energije.
• Električni pastir lahko z ustreznim napajalnikom priključimo tudi na običajno električno omrežje z napetostjo 220–230 voltov.
• Napetost na ograji naj znaša od 2.500 do 15.000 voltov, moč naprave pa približno 2 W.
• Stanje baterije in delovanje ograje redno preverjamo ter sproti odstranjujemo rastlinje, ki se dotika žic.

Električni tok ne sme biti tako močan, da bi poškodoval živali, hkrati pa mora zagotavljati učinkovito odvračanje. Ograja mora biti dobro vidna in označena z opozorilnimi tablami. Električnih mrež ne uporabljamo, saj se lahko bober ali druge živali vanje zapletejo in poginejo. Zaradi varnosti je treba upoštevati navodila proizvajalca, zasnovo in priklop sistema pa naj preveri izkušen izvajalec.

Odvračala

Za odvračanje bobra se uporabljajo tudi sredstva z močnim vonjem ter svetlobna in zvočna odvračala. Njihov učinek je praviloma le kratkotrajen, saj se bobri nanje lahko hitro navadijo ali pa poiščejo drugo pot do hrane.

Takšna sredstva niso zanesljiva dolgoročna rešitev in ne morejo nadomestiti pravilno postavljene mreže, ograje ali druge fizične zaščite.

Bobri jezove gradijo predvsem na manjših in plitvejših vodotokih, da si zagotovijo dovolj globoko vodo in ohranjajo njen stalni nivo. Zajezitve imajo za naravo številne koristi, vendar lahko povišana gladina na nekaterih mestih povzroči omočenost ali poplavljanje zemljišč, zmanjša učinkovitost drenažnih sistemov ter ogrozi ceste ali drugo infrastrukturo.

Bobrovi jezovi so zavarovane strukture, zato jih brez predhodnega dovoljenja pristojnega ministrstva ne smemo poškodovati, zniževati ali odstranjevati.

Zniževanje jezu

Ročno znižanje vrhnjega dela jezu lahko poveča pretok in nekoliko zniža gladino vode, vendar je takšna rešitev navadno kratkotrajna. Aktivna bobrova družina lahko poškodovani del popravi že v 48 urah. Ponavljajoče se odstranjevanje materiala zato zahteva stalne posege in lahko bobra spodbudi k še intenzivnejši gradnji.

V primeru, da se odločimo za tak poseg, z jezu odstranimo le nekaj centimetrov vrhnjega dela. Material odstranjujemo enakomerno po celotni dolžini jezu ali samo na njegovi sredini, nikoli pa ob robovih, saj bi lahko s tem povzročili erozijo brežin. Delo opravimo ročno in brez težke mehanizacije.

Pretočni sistemi

Kadar je treba gladino za jezom uravnavati dolgoročno in nadzorovano, je pogosto najprimernejša rešitev pretočni sistem. Sestavljata ga cev, speljana skozi jez, in zaščitna kletka na njeni vtočni strani. Cev omogoča nadzorovan odtok vode, kletka pa bobru in plavju preprečuje, da bi zamašila njen vtok.

Sistem mora biti prilagojen konkretni strugi, pretoku in želeni višini vodne gladine. Po namestitvi mora voda ostati dovolj globoka, da se lahko bober v njej varno giblje in dostopa do svojega bivališča. Praviloma naj bo globoka najmanj 80 centimetrov. Preveliko ali prehitro znižanje gladine lahko razkrije vhod v bobrišče, ogrozi mladiče ali zimsko zalogo hrane ter bobra spodbudi h gradnji novega jezu.

• Primerne so polietilenske plastične cevi z dvojno steno ali PVC cevi.
• Dolžino in premer cevi prilagodimo velikosti jezu in pričakovanemu pretoku. Običajno se uporabljajo cevi, dolge približno 7,5–15 metrov in s premerom od 25 do 40 centimetrov.
• Cev naj sega najmanj 1,5–2 metra nad jez in prav toliko pod njega. Njen vtok mora biti dovolj oddaljen od jezu, da bober ne zazna mesta odtekanja in ga ne zamaši.
• Vtočni del zaščitimo z dovolj veliko kovinsko kletko, ki preprečuje dostop bobra in zmanjšuje nevarnost zamašitve s plavjem. Izdelana naj bo iz kovinske mreže z žico debeline najmanj 6 milimetrov in okenci, velikimi največ 15 × 15 centimetrov.
• Cev in zaščitno kletko zanesljivo zasidramo, da ju visoka voda ne premakne ali odnese.
• Sistem redno pregledujemo in čistimo, zlasti po poplavah in obdobjih visokih voda.

Pretočnega sistema ne nameščamo brez strokovne presoje in potrebnega dovoljenja. Nepravilno zasnovana ali umeščena cev je lahko neučinkovita, ogrozi stabilnost jezu ali povzroči neželene spremembe vodostaja.

Cevni prepusti

Cevni prepusti so zaradi zožitve struge in zvoka tekoče vode za bobra privlačna mesta za gradnjo. Zamašen prepust lahko povzroči poplavljanje poti ali ceste, ob večjih padavinah pa poveča nevarnost poškodb infrastrukture. Samo odstranjevanje vej in drugega materiala je na aktivnem teritoriju navadno kratkotrajna rešitev, saj bober odprtino hitro ponovno zamaši.

Dolgoročnejša rešitev je namestitev dovolj velike kovinske ograje. Zaščitna ograja je lahko polkrožne ali trapezne oblike, njen izbočeni del pa je usmerjen proti toku. Segati mora več metrov pred odprtino prepusta, njena sprednja stranica pa naj bo bistveno širša od same odprtine. Čim večji je obseg ograje in čim bolj je odmaknjena od prepusta, tem težje jo bober v celoti zajezi. Obliko in velikost vedno prilagodimo širini struge, globini vode, pretoku in razpoložljivemu prostoru.

• Ograjo izdelamo iz čvrste varjene kovinske mreže, ki je odporna proti pritisku vode, plavju in bobrovemu glodanju.
• Z močnimi kovinskimi stebri jo trdno pritrdimo v dno in brežino, da je visoka voda ne more premakniti ali spodkopati.
• Mreža mora segati vse do dna. Kjer obstaja nevarnost, da bi bober skopal prehod pod njo, namestimo tudi mrežasto dno oziroma spodnji del ograje dodatno zasidramo.
• Zgornji rob naj sega dovolj visoko nad običajno gladino, da bober ograje ne more preplezati in da zaščita ostane učinkovita tudi ob zmernem povišanju vodostaja.
• Med ograjo in brežino ne sme biti vrzeli, skozi katero bi se lahko bober približal odprtini ali ograjo obšel.
• Ograja ne sme imeti ostrih ali nezaščitenih robov, na katerih bi se lahko poškodovale živali ali ljudje.
• Zagotoviti je treba prehodnost za ribe in druge vodne ter obvodne živali. Na območjih, kjer je prepust pomemben prehod pod cesto, je lahko potreben posebej oblikovan prehod za živali.
• Zaščito redno pregledujemo in z nje odstranjujemo veje, listje ter drugo plavje, zlasti po obilnih padavinah in visokih vodah.

Če začne bober graditi ob sami zaščitni ograji in se gladina kljub njej zvišuje, lahko ograjo povežemo s pretočno cevjo. Tak sistem omogoča, da bober ob ograji ohrani jez, voda pa skozi cev še vedno odteka v prepust in njena gladina ostaja na sprejemljivi višini.

Pri novih ali obnovljenih prepustih izberemo čim večjo odprtino, primerljivo s širino struge. Pravokotne prepuste in prepuste s širokim, po možnosti naravnim dnom bobri praviloma težje zamašijo kot ozke okrogle cevi.

Zaščita prepusta mora biti načrtovana glede na značilnosti posamezne lokacije. Neprimerno velika ali slabo zasidrana ograja lahko sama zadržuje plavje, ovira pretok in še poveča nevarnost poplavljanja.

Preprečevanje gradnje jezu

Kadar želimo preprečiti gradnjo novega jezu ali obnovo odstranjenega, lahko na izbranem mestu uporabimo ustrezno odvračalno metodo.

Ena od možnosti je namestitev električne žice nekaj centimetrov nad običajno oziroma želeno gladino vode. Pri tem upoštevamo enaka varnostna navodila kot pri uporabi električnega pastirja. Sistem mora biti dobro viden, pravilno nameščen in redno pregledovan.

Uporabimo lahko tudi viseče ali plavajoče vodoodporne predmete, na primer boje ali plastične posode s premerom najmanj 40 centimetrov. Namestimo jih tako, da visijo tik nad vodo, se rahlo dotikajo gladine ali plavajo na mestu, kjer želi bober graditi. Njihovo nenehno premikanje bobru otežuje odlaganje gradbenega materiala in stabilizacijo jezu. Predmeti morajo biti dobro pritrjeni, da jih voda ne odnese.

Utripajoče luči, sveče, plastične vreče, zvočna odvračala in podobni pripomočki imajo večinoma le kratkotrajen učinek, zato jih kot dolgoročno rešitev odsvetujemo.

Odstranitev jezu

Popolna odstranitev jezu je skrajni ukrep, ki pride v poštev, kadar druge rešitve niso izvedljive in je pridobljeno dovoljenje pristojnega organa. Nenaden upad gladine lahko razkrije vhod v bobrišče, ogrozi mladiče ali zimsko zalogo hrane ter prizadene ribe, dvoživke, vodne nevretenčarje in druge organizme.

Če bobri območje še vedno uporabljajo, jez pogosto ponovno zgradijo na istem ali bližnjem mestu. Pri tem lahko uporabijo nov gradbeni material in podrejo dodatna drevesa. Kadar je mogoče, je zato dolgoročno učinkoviteje jez ohraniti in sprejemljivo gladino vode vzdrževati s pravilno zasnovanim pretočnim sistemom.

Bobrovi jezovi ustvarjajo in vzdržujejo mokrišča

Z gradnjo jezov bober upočasni tok vode, zviša njeno gladino ter omogoči, da se razlije po okoliškem prostoru. Tako ustvarja in vzdržuje mokrišča, ki so med vrstno najbogatejšimi, a tudi najbolj ogroženimi življenjskimi okolji. Zagotavljajo prostor za prehranjevanje, razmnoževanje in razvoj dvoživkam, ribam, vodnim pticam, kačjim pastirjem ter številnim drugim vodnim in obvodnim organizmom.

Bobrove zajezitve zadržujejo vodo v pokrajini in upočasnjujejo njen odtok. Voda se lahko postopoma vpija v tla in napaja podtalnico, mokrišče pa ostane vlažno tudi v sušnih obdobjih. Takrat lahko predstavlja pomembno zatočišče za vrste, ki bi na drugih odsekih zaradi pomanjkanja vode težko preživele. Zadrževanje in počasnejše sproščanje vode lahko na nekaterih območjih prispevata tudi k blaženju posledic manjših poplavnih valov in suš.

V zajezitvah se usedajo drobni delci in z njimi del hranil ter drugih snovi, rastline in mikroorganizmi pa sodelujejo pri njihovem zadrževanju in razgradnji. Bobrova mokrišča lahko zato prispevajo k izboljšanju kakovosti vode, nastajanju rodovitnejših mokriščnih tal in shranjevanju ogljika.

Bober si lahko bivališče uredi kot rov, izkopan v brežino, kot bobrišče, zgrajeno iz vej in blata, ali kot kombinacijo obojega. Vhod v bivališče je praviloma pod vodno gladino, rovi pa lahko segajo več metrov v brežino. Pod zemljišči, potmi, cestami ali nasipi zato lahko nastanejo večje podzemne votline.

Kopanje rovov, bivališč in kanalov je naraven del bobrovega življenja. S temi dejavnostmi bober povečuje razgibanost obrežja, ustvarja nova plitva vodna okolja ter prispeva k nastanku mikrohabitatov, ki jih uporabljajo tudi druge vrste. Težave nastanejo predvsem tam, kjer so poti, ceste, stavbe, utrjene brežine ali visokovodni nasipi umeščeni tik ob vodi.

Na takšnih mestih lahko kopanje povzroči posedanje tal, udore, erozijo ali zmanjšanje stabilnosti brežine oziroma nasipa. Podobne rove kopljejo tudi nutrije, jazbeci, lisice in druge živali, zato je treba pred načrtovanjem ukrepov povzročitelja zanesljivo določiti.

Bobrišča in druga bobrova bivališča so zavarovane strukture, zato vanje ne posegamo samovoljno. Za poškodovanje, zasipavanje ali odstranjevanje aktivnega bobrišča je treba pridobiti dovoljenje pristojnega ministrstva. Ker lahko sanacija brežine vpliva tudi na vodni režim ali stanje voda, je treba preveriti še, ali je potrebno vodno soglasje oziroma mnenje Direkcije Republike Slovenije za vode.

Kaj storiti ob udoru?

• Območje označimo in preprečimo hojo, vožnjo ali uporabo težke mehanizacije na nestabilnem delu.
• Ne stopamo na rob udora, saj je lahko pod površjem večja votlina, kot je videti od zunaj.
• Fotografiramo udor, njegovo okolico in oddaljenost od vode. Zabeležimo približne mere, datum opažanja in morebitno spreminjanje udora.
• Dokumentiramo spremljajoče živalske sledi, kot so odtisi tac, obglodana drevesa, stečine, vhodi v rove ali kupi vej.
• Če so ogroženi cesta, pot, visokovodni nasip, stavba ali druga infrastruktura, takoj obvestimo njenega upravljavca.
• Rova ne prekopavamo ali zasujemo, dokler strokovnjak ne preveri, katera žival ga uporablja in ali je del aktivnega bivališča.
• Sanacijo izvedemo na podlagi strokovne presoje ter po pridobitvi potrebnih dovoljenj in soglasij.

Po strokovnem pregledu lahko opuščene rove zasujemo z ustreznim materialom. Sanirano območje je treba dobro utrditi in spremljati, saj se lahko tla še nekaj časa posedajo. Rastlinsko odejo obnovimo čim prej. Korenine zelnatih rastlin, grmov in dreves povezujejo tla, utrjujejo brežino ter zmanjšujejo površinsko erozijo.

Preventivna zaščita brežin

Na posebej občutljivih odsekih je mogoče kopanje preprečiti z dovolj močno kovinsko mrežo. Takšna zaščita je smiselna predvsem ob cestah, železnicah, poteh, objektih in visokovodnih nasipih, kjer bi udor lahko ogrozil infrastrukturo.

Mrežo položimo na brežino, jo dobro zasidramo ter prekrijemo z zemljo in vegetacijo.

Pri izvedbi je pomembno, da:

• uporabimo čvrsto kovinsko mrežo, odporno proti koroziji in mehanskim obremenitvam;
• mrežo dobro pritrdimo v brežino ter njene robove pritrdimo tako, da jih voda ali živali ne morejo privzdigniti;
• spodnji rob sega dovolj globoko pod običajno gladino vode;
• mreža ne ovira pretoka in ne ustvarja nevarnih mest za živali;
• zaščito prekrijemo z zemljo ter čim prej ponovno vzpostavimo rastlinsko odejo;
• stanje redno preverjamo, zlasti po visokih vodah, poplavah in večjih posegih na vodotoku.

Druge možnosti zaščite

Na zahtevnejših mestih lahko uporabimo tudi druge, praviloma dražje in tehnično zahtevnejše rešitve.

Ena od možnosti je izkop jarka v brežino do globine približno 0,5–1 meter pod običajno gladino vode. Jarek obdamo z mrežo in napolnimo s prodom. Če bober ali druga žival rov izkoplje do zaščite, se prod vsuje v rov in ga zasuje, mreža pa preprečuje nadaljnje kopanje. Manjkajoči prod je treba po potrebi nadomestiti.

V visokovodne nasipe je mogoče vgraditi tudi kovinske plošče oziroma pregrade, ki kot neprepustna zavesa preprečujejo kopanje in pronicanje vode skozi nasip. Takšna rešitev zahteva ustrezno projektiranje in strokovno izvedbo.

Na nekaterih območjih se uporabljajo tudi umetna bobrišča ali večji nasuti kupi zemlje na notranji strani visokovodnih nasipov. Živalim ponudijo varnejše mesto za ureditev bivališča in s tem zmanjšajo možnost, da bi rove kopale neposredno v nasip.

Vse opisane rešitve lahko pomembno vplivajo na brežino, vodotok in vodni režim. Načrtujemo jih skupaj z upravljavcem infrastrukture, strokovnjakom za bobra in Direkcijo Republike Slovenije za vode. Pri novih nasipih, cestah in drugi vodni ali obvodni infrastrukturi je takšno zaščito praviloma najlažje, najučinkoviteje in najceneje vključiti že v fazi načrtovanja.

Lastnik mora svoje premoženje ustrezno varovati in ravnati kot dober gospodar. Za škodo, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst, je mogoče zahtevati odškodnino ob izpolnjevanju predpisanih pogojev. Prijavo škode in ogled obravnava Zavod za gozdove Slovenije (ZGS), pri katerem dobite tudi informacije o nadaljnjem postopku.

Kako prijaviti škodo

1. Škodo čim prej fotografirajte. Ne odstranjujte sledi, ki so pomembne za določitev povzročitelja in oceno škode.

2. Najpozneje v treh dneh od opaženja škodo pisno prijavite pristojni območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije.

3. Pooblaščenec Zavoda za gozdove Slovenije opravi ogled in ugotovitve zapiše v zapisnik.

4. Če se z oceno oziroma predlagano odškodnino ne strinjate, lahko pri pristojnem ministrstvu vložite obrazloženi odškodninski zahtevek in priložite dokazila.

Uradne informacije: https://www.gov.si/zbirke/storitve/odskodnina-za-skodo-na-premozenju-zaradi-zavarovane-vrste-zivali-rjavi-medved-volk/ 

Bober je v Sloveniji zavarovana živalska vrsta. Zavarovane so tudi njegove strukture, med katere sodijo bobrišča, brlogi, rovi in jezovi. Bobra je prepovedano zavestno loviti, ujeti, poškodovati, usmrtiti ali vznemirjati, njegove zavarovane strukture pa samovoljno odstranjevati, spreminjati, poškodovati ali uničevati.

Za zaščito posameznih dreves z mrežo ali ustreznim premazom, postavitev ograje okoli sadovnjaka oziroma sezonsko varovanje poljščin z električnim pastirjem dovoljenje po predpisih o varstvu zavarovanih živalskih vrst praviloma ni potrebno, če z ukrepom ne poškodujemo ali vznemirjamo bobra in ne posegamo v njegove zavarovane strukture. Glede na lokacijo in način izvedbe pa je treba preveriti tudi druge predpise.

Dovoljenje je praviloma treba pridobiti za:

• zniževanje, poškodovanje ali odstranjevanje bobrovega jezu;
• namestitev pretočne cevi skozi jez;
• zasipavanje ali odstranjevanje bobrišča, rova oziroma brloga;
• poseganje v bobrišče ali njegovo okolico, kadar bi s tem poškodovali bivališče ali vznemirjali živali;
• ujetje, premestitev ali drugo neposredno ravnanje z bobrom.

Pridobitev dovoljenja

Dovoljenje za izjemna ravnanja z bobrom oziroma za odstranitev, spremembo, poškodovanje ali uničenje njegovih zavarovanih struktur izdaja pristojno ministrstvo (Ministrstvo za okolje in prostor).

Dovoljenje se lahko izda le ob izpolnjevanju predpisanih pogojev: če ni druge ustrezne možnosti, poseg ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije in obstaja predpisan razlog, na primer preprečevanje resne škode ali zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi.

V vlogi je treba izpolniti podatke, zahtevane v uradnem obrazcu. Pri opisu načrtovanega posega je pomembno navesti:

• lokacijo in trenutno stanje;
• vrsto ter obseg težave;
• načrtovani poseg, način izvedbe in izvajalca;
• razloge, zaradi katerih drugi ukrepi niso izvedljivi ali učinkoviti;
• predvidene ukrepe za zmanjšanje vplivov na bobra in njegov življenjski prostor.

Vlogi je priporočljivo priložiti fotografije, zemljevid lokacije in drugo dokumentacijo, ki pojasnjuje stanje ter razloge za poseg. Ta seznam je pomoč pri pripravi opisa in ne nadomešča uradnega obrazca.

Vlogo lahko oddate elektronsko prek portala SPOT ali fizično pri pristojnem ministrstvu. Upravna taksa se ne plača.

Informacije in vloga za pridobitev dovoljenja – portal SPOT

Posegi v vodotok in brežino

Če načrtovani ukrep vključuje poseg v vodotok, brežino ali vodno oziroma priobalno zemljišče in lahko vpliva na vodni režim ali stanje voda, je treba pri Direkciji Republike Slovenije za vode preveriti tudi potrebo po vodnem soglasju oziroma mnenju.

Dovoljenje za ravnanje z bobrom ali poseg v njegove zavarovane strukture ne nadomesti drugih dovoljenj in soglasij, zahtevanih po predpisih s področja voda ali drugih področij.

Bober se večinoma prehranjuje in opravlja svoje dejavnosti v bližini vode. Kjer njive, ceste, poti, stavbe in druga intenzivna raba segajo vse do roba brežine, lahko njegove dejavnosti pogosteje pridejo v navzkrižje s človekovo rabo prostora.

Dovolj širok in sklenjen obrežni pas z raznoliko zelnato, grmovno in drevesno vegetacijo bobru zagotavlja hrano, gradbeni material in zavetje. Če ima ob vodi na voljo dovolj primerne hrane, je manj verjetno, da jo bo iskal na njivah, vrtovih ali v sadovnjakih. Odmik poti, objektov in intenzivne rabe od brežine pa zmanjša tudi možnost, da bi bobrovi rovi ali spremembe vodne gladine ogrozili njihovo uporabo.

Zakaj je obrežna vegetacija pomembna?

Ohranjena obrežna vegetacija ima več medsebojno povezanih vlog:

• Zagotavlja hrano in zavetje. Bobru ponuja hrano, gradbeni material in kritje, številnim drugim vrstam pa prostor za prehranjevanje, počivanje in razmnoževanje.
• Pomaga utrjevati brežine. Korenine dreves, grmov in zelnatih rastlin povezujejo tla ter povečujejo njihovo odpornost proti eroziji. Stabilnost brežine je odvisna tudi od sestave tal, vodnih razmer in drugih dejavnikov.
• Izboljšuje strukturo prsti. Korenine in organska snov prispevajo k poroznosti tal ter njihovi sposobnosti vpijanja in zadrževanja vode.
• Prispeva k upočasnjevanju poplavnih tokov. Priobalni pasovi in z njimi povezana poplavna območja lahko začasno zadržijo in razpršijo del poplavne vode ter tako prispevajo k zmanjševanju hitrosti in moči poplavnega vala dolvodno.
• Zmanjšuje spiranje prsti in onesnaževal.Obrežni pas lahko prestreže del sedimenta, hranil in drugih snovi, ki se z okoliških zemljišč spirajo proti vodi. Rastline in mikroorganizmi nekatere snovi vežejo, porabijo ali razgradijo.
• Senči vodotok. Krošnje senčijo vodotok in pomagajo ohranjati nižjo temperaturo vode, kar je pomembno za ribe in druge vodne organizme. Senčenje zmanjšuje tudi čezmerno segrevanje in zaraščanje vode.
• Bogati vodne in obvodne habitate. Odpadlo listje, veje in odmrli les so vir hrane ter ustvarjajo skrivališča in raznolike življenjske prostore.
• Povezuje življenjske prostore. Sklenjen obrežni pas živalim omogoča varnejše premikanje vzdolž vodotoka in skozi krajino.

Priobalna zemljišča v Sloveniji

Zakon o vodah določa širino priobalnih zemljišč ob celinskih vodah. Njihova zunanja meja praviloma sega:

• ob vodah prvega reda 15 metrov od meje vodnega zemljišča v naseljih;

• ob vodah prvega reda zunaj naselij najmanj 40 metrov od meje vodnega zemljišča;
• ob vodah drugega reda 5 metrov od meje vodnega zemljišča.

Za nekatere vode in območja veljajo posebnosti, zato je treba pri konkretni lokaciji preveriti veljavne določbe in morebitno posebej določeno mejo priobalnega zemljišča. Razdalje se merijo od meje vodnega zemljišča, ne od trenutnega roba vode.

Na vodnih in priobalnih zemljiščih veljajo omejitve posegov in rabe. Vendar zakonsko določena širina sama po sebi še ne zagotavlja ohranjenega obrežnega habitata. Pomembno je tudi, kakšna vegetacija raste na njem in kako zemljišče uporabljamo.

Dolgoročna rešitev

Vzpostavitev in ohranjanje dovolj širokih priobalnih pasov s sklenjeno obrežno vegetacijo sta med najučinkovitejšimi načini zmanjševanja konfliktov med bobrom in človekom. Takšen pristop je praviloma dolgoročno učinkovitejši in cenejši od stalnega odstranjevanja jezov, saniranja udorov, čiščenja prepustov ali zaščite velikega števila posameznih dreves.

Priobalni pasovi niso pomembni samo zaradi bobra. Prispevajo k čistejši vodi, zmanjšujejo erozijo, zadržujejo vodo v pokrajini, povečujejo biotsko pestrost in blažijo posledice poplav ter suš. Prostor, ki ga ohranimo ob vodi, je zato naložba v varnejšo in odpornejšo krajino.